Zdaj govori Tomaž Šalamun v vlogi pesnik

»Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!«

»kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.«

»A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.«

»Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.«

»Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.«

»Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …«

»O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.«

»Naredi, kar hočeš, le da bo dobro zvenelo.«

»da je pisanje pesmi, takrat, ko žena spi in bi moral biti ob njej, znamenje vrhunske sebičnosti«

»Tu sedim in / pišem. Obe očesci // imam še not, obe očesci.«

»Pišuka, kako smo // brizgali tinto! Pišuka, / s kakimi mukami!«

»Vse to nas zapušča kot / hitra gazela. Nas je že zapustilo in se / še krepi. Rob! Kje je rob?«

»Rekel si, da mi boš kupil / čevlje. Uperil si // prst. Kazal si okno. / Moj sin. // Zid je bil primaknjen k zidu.«

»zločin je / ugasniti pleme«

»Brez tebe črka p pač ne gre.«

»Svojat je umirala temna od mesa, / ampak, ptiči so / tudi umirali temni od mesa. / Kaj tu manjka?«

»Domovanje je, od koder smo. Živi smo samo za hip. Dokler se lak suši.«